Zlata in srebrna odprava loških gimnazijcev

30. 08. 2020

Žulji, težki nahrbtniki, zvok kitare in ubranega petja, študentska hrana, nasmejani obrazi … Vse to in še veliko več smo letos doživeli na naši MEPI odpravi.

Vse se je začelo v torek, 25. avgusta, malo pred sedmo uro zjutraj, ko se je nekaj še malo zaspanih, a dobro pripravljenih mepijevcev zbralo pred šolo, da se podajo na pot. Med potjo so nas spremljali profesorji in nam na kontrolnih točkah dotočili vodo, pokazali pravo pot na zemljevidu ali pa nas spravili v smeh s kakšno novo šalo.

Naša skupina Đ je prvi dan doživela veliko zanimivih dogodivščin. Pogumno smo se vzpenjali in zgrešili že prvo kontrolno točko. Prišli smo na vrh Križne gore in šele takrat na zemljevidu opazili, da se točka nahaja na Močilah, ki smo jih prej le ošinili s pogledom. Odpravili smo se naprej in prispeli do Čepulj, kjer smo namesto profesorjev na kontrolni točki ugledali le prijazno Gorenjko, ki je nosila pridelke s svojega vrta. Kmalu za tem smo se začeli spuščati po klancu in med tem nas je bolelo srce, saj smo vedeli, da za hojo navzdol kmalu pride ponoven vzpon. Vendar smo pri malici na zadnji točki pozabili na to. Bili smo ob cerkvi, ki ni bila vrisana na zemljevidu, saj so jo zgradili leto po izdaji zemljevida. Še preden se je začelo temniti, smo imele vse štiri skupine zlatih mepijevcev postavljene šotore in napolnjene želodčke. Preostali del dneva smo zapolnili s pripovedovanjem o prigodah, ki so se zgodile na poti, kartanjem, petjem, igranjem kitare in opazovanjem tisočerih zvezd na nočnem nebu nad Dražgošami.

Naslednje jutro so se nam pridružili še mepijevci na srebrni stopnji. Po makadamski poti smo hodili do  Rovtarice,  kjer nas je pozdravila zasedba nasmejanih profesorjev. Ob poti so se nam nasmihale zrele maline in pogosto prihajale v naša usta (in tudi profesorska …). Ko smo drugi dan prispeli na cilj  na Ribčevo planino, nihče ni imel volje za dodatno akcijo ali utrujajoče kuhanje, zato smo šele po nekaj pesmih postavili šotore in skuhali večerjo. Prespali smo na travniku ob kmetiji. Tamkajšnje kokoši so se polastile našega prostora in se brez slabe vesti sprehajale med šotori, krave pa so nam skrajšale spanec, saj so z zvonci zgodaj zjutraj naznanile, da bo sonce kmalu vzšlo.

Tretji dan  smo imeli pred sabo vzpon na Ratitovec, kjer nas je pričakalo šest zlato rumenih flancatov. Tako smo lepo obloženi hodili proti Soriški planini in se čudili mogočnim razgledom, ki so nam jemali dih. Med tem smo ugledali čredo konj, ki je bila očitno privajena na radodarnost turistov s hrano (preizkušeno). Ko smo že mislili, da nam orientacija ne dela težav, so noge skupine Đ odtavale v neznane gozdove. Da smo se pridružili ostalim raziskovalcem Jelovice, so nas rešili kompas, trma in dovolj vode (a sivega lasu ne bomo nikoli več mogli sneti z Murnovega lasišča). Kmalu za tem smo se že razživeli ob ognju in kitari.

Naslednjega dne pa nas je čakala še dolga pot. Vanjo smo zagrizli že ob prvih sončnih žarkih. Srebrniki so se spustili v Bohinjsko Bistrico in se z avtobusom odpeljali v  Bohinj, kamor smo zlatniki morali peš. Pot je potekala bolj v tišini, saj smo bili vsi v skupini že pošteno utrujeni. Na zadnji točki sredi gozda smo se vse skupine odločile za topel obrok in s tem daljši odmor. To nam je dalo moči še za zadnji spust v dolino, kjer smo zagledali kristalno svetlikajočo se vodo. Vsak mepijevec je kar žarel, ko je prispel na cilj. Bili smo nasmejani in navdušeni ob premaganih 80 oziroma 55 km. Kmalu je potna lica sprala prijetna, osvežilna voda Bohinjskega jezera.

Celotno odpravo smo se borili z žulji, težo nahrbtnikov in neprespanimi nočmi, a kljub temu je odprava mepijevcev 2020 končala med našimi najlepšimi spomini. Občutkov ob zasluženem počitku in ponosu vseh  okoli nas se ne da opisati, vredno pa jih je okusiti. Če tega še nisi doživel, naslednje leto MEPI čaka nate.

Tekst: Lina Smrkolj in Neža Kržišnik, 2. a
Fotografije: Ana Prevc Megušar, Jure Jelenc in Jaka Kregar

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *